Samostojna razstava
Bežigrajska galerija 1

10. 5. – 20. 6. 2023

Skupinska razstava (Anja Jerčič Jakob, Tina Konec, Plateauresidue, Maja Pučl, Lucija Stramec, Joni Zakonjšek)

Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

30. 3. – 28. 5. 2023

Razstava Podobe narave predstavlja izbor del slovenskih umetnic, ki pristopajo k upodabljanju narave na specifičen, senzibilen način, ki se kaže v inovativnih pristopih k upodabljanju njenih segmentov. Ustvarjalnost Anje Jerčič Jakob, Tine Konec, Maje Pučl, Lucije Stramec in Joni Zakonjšek odlikuje izvirno sežetje slikarske veščine s sodobnim konceptualnim pristopom pri upodabljanju tistih razsežnosti narave, ki na podlagi poglabljanja vase in hkratnega vživljanja v naravo izpričujejo predvsem njihovo osebno, neposredno in elementarno izkustvo enosti z naravo. V svetu, preplavljenim z digitaliziranimi podobami, s prepričljivo in posebno vizualno govorico nudijo gledalcem prostor meditativnega premisleka. Četudi neposredno ne izpostavljajo okoljske problematike, je v njihovih delih imanentno prisoten tudi razmislek o odnosu in globoki odvisnosti človeka od narave.

Katarina Hergold Germ, kustosinja

Skupinska razstava (Nika Erjavec, Tina Konec, Tea Kralj, Tilyen Mucik)
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki (9. 4. – 19. 6. 2022)

To, kar danes razumemo pod pojmom samonikle narave je nedvomno vseprisotno, a hkrati tudi varljivo. Kljub urbanizaciji in industrializaciji je še tako gentrificirana kulturna krajina prežeta s floro, ki raste in živi brez človeške intervencije. Narava pregovorno vedno najde načine za preživetje in ekspanzijo. /…/ V svojih velikoformatnih risbah se Tina Konec posveča upodabljanju naravnih pojavov, ki so del njenega vsakodnevnega izkustva. Skozi amorfne kompozicije povzema nepravilnost in nesimetričnost organskih oblik, ki se lahko odrazijo na različnih ravneh dojemanja. Risbe upodabljajo dejanske ali namišljene sence, drevesne krošnje in vejevja, ki zaradi močne stilizacije učinkujejo kot silhuete. Podrobno izrisane podobe fragmentov rastlin ostajajo ujete v navideznem brezprostorju, kljub temu pa delujejo, kot da se vijejo proti svojemu večnemu cilju – viru svetlobe. Čeprav se oprijema zelo običajnega motiva, so dela videti skoraj sanjska, saj naravo predstavljajo izven racionalnih zaznavnih okvirov. Upodobljene vegetacije lahko postanejo simbolne podobe življenja kot takšnega, saj je rastlinje brezpogojno eden ključnih delov človeškega univerzuma.
Miha Colner, kustos razstave

Samostojna razstava
UGM Studio, Umetnostna galerija Maribor, Maribor (10. 12. 2021 – 12. 2. 2022)

Risbe in video Tine Konec na aktualni razstavi so nastajale v času zaprtja in izolacije zaradi epidemije, ko je umetnica živela in ustvarjala doma v Oplotnici. Povezana s pohorskim okoljem in domačimi iglavci, je ustvarila odprte, sugestivne podobe, v katerih lahko prepoznavamo številne mikro in makro oblike ali pojave: gube na dlaneh, vodne tokove, oblake, lase, meglice, fraktale, vesolje … Pravzaprav risbe Tine Konec ne govorijo (le) o iglavcih, temveč odstirajo pogled v tisto težko ubesedljivo naravo sveta, ki včasih kot zlato zrno poblisne v turbulentni reki sodobne umetnost − v nedoumljivi razpon bivajočega, ki sega od najglobljih korenin do najvišjih vej, šumečih v vetru svobode in navdiha.
Andreja Borin, kustosinja

O razstavi:
Časopis Večer    
Sodobna umetnost

Skupinska razstava (Tina Konec, Agate Lielpetere, Sara Rman)
Extended Gallery, pasaža kina Komune, Ljubljana (7. 10. – 5. 11. 2021)

V času pandemije je prišlo do porasta nasilja nad ženskami. V sedanjem “patriarhatu katastrofe” se kriza uporablja za ponovni nadzor, prevlado in brisanje težko pridobljenih pravic žensk. Kljub pogonu  patriarhata, ki mu veter v krila daje trenutna kriza, pa je družbena diagnoza bila postavljena že prej, o čemer priča statistika: znotraj sveta umetnosti je v zgodovini le 11,2% prestižnih Prešernovih nagrad pristalo v ženskih rokah, izmed katerih kar 82,5% prejemnic deluje na odru ali pred kamero. Ravno premislek o(b) osebnih zgodbah in pozicijah vizualnih umetnic najmlajše, post-tranzicijske generacije, rojene v 90-ih letih, ki je ob splošni prekarizaciji življenja najbolj na udaru, je bilo izhodišče skupinske razstave Stekleni strop.
Teja Kosi, kuratorica

O razstavi:
Revija Outsider   
Časopis Dnevnik   

Skupinska razstava
Galerija Kos, pasaža Nebotičnika, Ljubljana (25. 9. – 15. 12. 2020)
Umetnostna galerija Maribor, na spletu (2. 4. – 2. 7. 2021)

Razstava predstavlja dela 31 vodilnih umetnic in umetnikov vseh generacij, ki delujejo v našem lokalnem (domačem) prostoru, iz njega izhajajo ali uhajajo (v svet). Njeno izhodišče je serija grafik (natančneje: grafičnih listov) iz konca 19. stoletja, ki prikazuje reprodukcije znanih in manj znanih svetovnih umetniških del. V času nastanka je grafična mapa služila kot prenosnik znanja, kot vmesnik med domom in svetom. Danes, v tem apokaliptičnem letu 2020, so v vsako posamezno grafiko poljubno intervenirali izbrani umetniki.
Skupinska razstava brez osrednje teme je ad hoc odziv na ta vmesni, čudno nepredvidljivo-neobvladljivi čas, ko smo bili vsi skupaj, a vsak zase (doma in v svetu) ter ko je vizualna umetnost bivala predvsem virtualno.
Hana Ostan Ožbolt, kuratorica

O razstavi:
Umetnostna galerija Maribor

Samostojna razstava
Ravnikar Gallery Space, Ljubljana (15. 1. – 8. 2. 2019)

Tina Konec na razstavi V megli predstavlja najnovejšo serijo del, ki sledi razvoju dneva: začne se na zaspano januarsko jutro, ovito v meglo, skozi to pa občasno in vedno pogosteje prodirajo sončni žarki. Ideja je vzklila, ko je umetnica prelagala umetniška dela večjih formatov, ustvarjena na paus papirju, eno čez drugo. Narisani elementi na spodnjih delih so prosevali skozi vrhnje plasti, pri čemer so nastali presenetljivi vizualni učinki. Nekega jesenskega jutra je umetnica med opazovanjem megle, stalne spremljevalke hladnejših dni, dobila vizijo za svoja nadaljnja dela, ki so ovita v meglico, hkrati pa predstavljalo vizualno uganko. V svojem bitu risba ohranja umetničino razumevanje in spoštovanje narave ter senzibilnost, ujete na papirju. Preko univerzalnosti forme opozarja na krhkost in nestalnost. V meditativnem delovnem procesu upodablja samozadostno, neukročeno naravo, uničevanje katere pa bo človeštvo, glede na vseprisoten koncept stalne rasti in napredka, močno občutilo. Tako narava kot umetnost ne predstavljata zgolj prostor privilegiranega umika in predaha od realnosti, temveč tudi mesto novih idej, poglobljenih refleksij, vrednosti ter upanja.
Teja Kosi

Ob razstavi:
Proti etru, spet ta dež, Val 202 
Portret, Mladina  

Samostojna razstava z Maess Anand
Kibla, Maribor (10. 5. – 8. 6. 2019)

Razstava je zasnovana kot pogovor med dvema risarkama, ki izpostavljata risbo kot živ organizem znanstvenega in emocionalnega raziskovanja, ki jo razvijata do likovnega vrhunca. Predstavljata opus risb, ustvarjen na tradicionalen, analogen način, pri čemer še zmeraj ohranjata edinstvenost izvedbe.Tina Konec ustvarja serije risb, ki jih nepretrgoma nadgrajuje z dejanskim opazovanjem drevesnih krošenj – ali v jutranji megli ali v večernem mraku – kar beleži še s fotografijami, ki jih nato v podobah reprezentira kot kristalizacijo univerzalnih form. Prav to sintetiziranje individualnega v obče, prepoznavanje gozda med množico posameznih dreves, torej forme onkraj zgolj vsebine, kar privede v svoji ekstremni fazi celo do ikonografije, simbolične upodobitve neke univerzalne oblike. Proces nastajanja risbe je dolgotrajen, meditativen ter intimen, tudi zato v njenih podobah opazujemo red, ravnotežje in sožitje upodobljenih oblik.
Nina Jeza, kuratorica

O razstavi:
Kibla
Časopis Večer

Samostojna razstava
Galerija Fonticus, Grožnjan, Hrvaška (23. 7. – 15. 8. 2018)

Umetničin miselni tok še najbolj spominja na niz sanjskih podob, ki se je med ustvarjalnim procesom spreminjal tako po doživljajski kot spoznavni plati. Čeprav se stvari okrog nas z nami vred kar naprej spreminjajo, je Tini Konec uspelo upodobiti trenutke in minljivosti odtisniti samosvoj pečat. Vse to je nemogoče doseči brez ustvarjalnega napora in dovršene tehnike, ki je predpogoj za zahteven postopek ovekovečenja trenutkov na sliki. Ta zapis je na meji med umetniškim in znanstvenim dojemanjem; avtoričin likovni jezik nas namreč s svojim umetniškim procesom seznanja z resničnostjo trenutka.
Eugen Borkovsky, kurator

O razstavi:
Akademija Art

Samostojna razstava
Bežigrajska galerija 1, Ljubljana (22. 11. – 24. 12. 2017)

Red, skladnost in lepota obvladujejo risarske podobe Tine Konec. Za vedno. Likovni umetnosti so znani umetnostni zgodovinarji že večkrat napovedovali njen konec. Tina Konec ustvarja likovna dela, ki pomenijo novo likovno umetnost, ki temelji na njenem poznavanju, vedenju in zavedanju o temeljnih likovnih vrednotah upodabljanja nove likovne umetnosti. Avtorica ne oponaša oblik, ki jih vidimo v pogledih v krošnje dreves. Uresničila je njim zelo podobne oblike. Te so spomin na njeno videnje umetnin narave za naše novo gledanje prav teh znova in znova. Ustvarila je skrajno estetske umetnine. Samo s svinčniki. V našem novem stoletju.
Miloš Bašin, kurator

O razstavi:
Sodobna umetnost