Samostojna razstava
UGM Studio, Umetnostna galerija Maribor, Maribor
10. 12. 2021 – 12. 2. 2022
Kustosinja: Andreja Borin
Umetnica z izjemno preprostimi likovnimi sredstvi ustvarja nadvse kompleksna dela, ki jih odlikuje tako senzibilnost kot tudi izredna prezenca. Čeprav se navdihuje pri najstarejšem možnem viru – naravi, so njene risbe povsem sodobne. Narave ne posnema dobesedno, temveč svoje »krošnje« sproščeno in intuitivno zgošča in razpušča v fino občutenem ritmu. V načinu umeščanja risbe v praznino papirja, v navidezni preprostosti, v skrajno zgoščenem izrazu in poetičnosti ponekod začutimo esenco, ki je značilna za umetnost Vzhoda. Risbe pogled gledalca usmerijo v krošnje in v nebo, kakor da so odprta vrata v nedoumljivo neskončnost. S pogledom potujemo po gostih temnih pokrajinah in posameznih drobnih poganjkih ter povsod srečujemo mir in popolnost.
Drevo je eno od osnovnih naravnih oblik, ki ponazarja most med zemljo, v kateri je zakoreninjeno, in krošnjo, ki sega k svetlobi. V simbolnem jeziku predstavlja povezanost vseh stvari v vesolju, most med materialno in duhovno naravo bivajočega. Je tudi simbol človeškega bivanja, razpetega med zemeljskim polom pestre, a trde realnosti in božanskim polom svobode duha, navdiha in ustvarjalnosti. Risbe Tine Konec izhajajo iz materialnega pola sveta (umetnica si v prvi fazi risanja pomaga tudi s fotografijo), vendar se v procesu ustvarjanja zgodi premik v presežno. Umetnici uspe združiti bistveno iz obeh polov in ustvariti prepoznavno in sugestivno celoto, ki k tihemu, meditativnemu popotovanju vabi tudi gledalca. V seriji risb z naslovom Sence umetnica dosega fokusirano in tiho prisotnost. Zanima jo neoprijemljivo, fluidno in izmuzljivo prehajanje med še obstoječim in že izginulim. Zdi se, da spremljamo premik enega pola v drugega, da smo v samem središču točke prehoda, ki je v resnici lahko odhod ali tudi prihod. Podobna razmerja raziskuje umetnica tudi v videodelu, ki ga tokrat prvič umešča na svojo razstavo.
Risbe in video Tine Konec na aktualni razstavi so nastajale v času zaprtja in izolacije zaradi epidemije, ko je umetnica živela in ustvarjala doma v Oplotnici. Povezana s pohorskim okoljem in domačimi iglavci, je ustvarila odprte, sugestivne podobe, v katerih lahko prepoznavamo številne mikro in makro oblike ali pojave: gube na dlaneh, vodne tokove, oblake, lase, meglice, fraktale, vesolje … Pravzaprav risbe Tine Konec ne govorijo (le) o iglavcih, temveč odstirajo pogled v tisto težko ubesedljivo naravo sveta, ki včasih kot zlato zrno poblisne v turbulentni reki sodobne umetnost − v nedoumljivi razpon bivajočega, ki sega od najglobljih korenin do najvišjih vej, šumečih v vetru svobode in navdiha.
Andreja Borin
O razstavi:
Časopis Večer
Sodobna umetnost