Skupinska razstava
Mestna galerija Nova Gorica

Kuratorka: Nadja Zgonik
Sokuratorka: Tina Konec
15. 3. – 26. 4. 2024

Delo Tine Konec se vrti okoli dveh najpomembnejših tem: raziskovanja možnosti, ki jih ponuja risarski medij, in uprizarjanja narave. Odkar je v zadnjih letih študija na akademiji odkrila, da jo bolj od slikarstva priteguje risba, sistematično razvija svoj risarski izraz. Njen opus na slovenski sceni izstopa zaradi doslednosti, s katero se loteva risbe, vztrajnega raziskovanja njenih možnosti in sistematičnega eksperimentiranja. V ospredje postavlja tisto, čemur pravimo esenca risbe, to je črno-beli kontrast v razmerju črne črte do svetle podlage. Raziskuje učinke risal in različnih risarskih podlag, preizkuša prosojnost pavs papirja, risbe vgrajuje v svetlobna telesa ali se z uporabo digitalizirane risbe poigrava z optičnimi prevarami. Njen neprekosljiv občutek za estetsko je v zadnjem obdobju presenetljivo trčil v okoljsko problematiko. S serijo Dualizem lepega, iz katere so dela na razstavi, nas na nepričakovan način sooča s tematiko srečevanja narave s civilizacijo. Med naslovom del in tem, kar vidimo, zeva pomenska razpoka. Tako se zgodi, da ne vemo več, kako naj interpretiramo soočenje med idiličnim fragmentom krošnje iglavca, ki je namenjen temu, da v gledalcu sproži občutek prijetnega naravnega zavetja, s predmetom, PVC vrečko ali avtomobilsko gumo, ki je v naravi tujek, a je predmet, ki ga je v naravi zavrgel človek, tam že tako dolgo, da s svojo estetsko pojavo uprizarja del narave. Z optično igro lamelne slike v tretji dimenziji, s katero je mogoče pogledati na kombinirano podobo tako, da odpadek izgine, na gledalca ne vpliva z ostrino neposrednega nagovora, ki bi v njem zbudil občutek krivde zaradi uničevanja okolja, ki bi ga že ob izhodu iz galerije odrinil v pozabo, temveč uporablja mehko moč nagovora estetskega predmeta, katerega podoba se ti vtisne v spomin in je ne pozabiš.
Nadja Zgonik

Samostojna razstava
Galerija Generali, Ljubljana

20. 9. – 30. 11. 2023
Kuratorka: Petra Bizilj

Več o razstavi:
Radio Val 202, oddaja Proti etru

Samostojna razstava
Bežigrajska galerija 1, Ljubljana

10. 5. – 20. 6. 2023
Kustos: Miloš Bašin

O razstavi:
Koridor – križišča umetnosti

Skupinska razstava (Anja Jerčič Jakob, Tina Konec, Plateauresidue, Maja Pučl, Lucija Stramec, Joni Zakonjšek)
Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

30. 3. – 28. 5. 2023
Kustosinja: Katarina Hergold Germ

Fragilne podobe Tine Konec, ki se je v izrisovanju popolnih oblik fragmentiranih prizorov iz življenja dreves odrekla barvi, nas fascinirajo z učinkom, ki ga umetnica doseže z minimalnimi sredstvi, ko na praznino papirja niza črte in črtice, iz katerih se postopoma zgoščajo in nazadnje izluščijo podobe krošenj iglavcev. Te kljub svoji sicer bodičasti in ostri naravi na njenih upodobitvah delujejo mehko in valujoče ter naplastene druga čez drugo ustvarjajo vtis nenavadne gostote, so kot debela, z iglicami prepredena odeja, skozi katero le tu in tam v temino tam spodaj prodira svetloba. Črta predstavlja glavni element njenega vizualnega izražanja. S tehnično dovršenim načinom gradi prizore na način zgoščenega nizanja neštetih črt, ki na koncu ustvarijo iluzijo neverjetno učinkovite podobe bližnjih planov delcev iglastih struktur drevesnih krošenj, pri čemer kadrira tiste dele celote, ki jih privlači svetloba neba. Skozi hipno valovanje organskih oblik vejevja lahko na simbolni ravni zaslutimo stik materialnega z duhovnim. V višave krošenj zazrt pogled Tine Konec nam spet in spet izrisuje razsrediščene slike. dreves, za katere se zdi, da se raztezajo daleč onkraj upodobljenega. Senzibilne podobe, stkane iz mikrokozmosa gosto prepletajočih se organskih oblik, se v mnogoterih monokromatičnih variacijah pretakajo iz slike v sliko, tako da sopostavljene ustvarjajo iluzionistično podobo gozdnate krajine. Tina Konec posamezne elemente svojih zaokroženih ciklov v prostorskih postavitvah ponekod postavlja tudi v medsebojno sobivajoče povezane dele, ki tako postanejo ena sama celota in delujejo kot na glavo obrnjen zemljevid gozdnatih prostranstev. Senzibilne podobe dreves, dolgoletnih objektov umetničine fascinacije, se v njenih ciklih pojavljajo v različnih atmosferah: poleg prizorov megličastih senc, kjer likovno polje temelji na dvoplastnem prosojnem nosilcu, ki pripomore k prepričljivosti upodobljenega, so kot kontrast dnevnim prizorom, izrisanim s tušem na svetlem papirnatem nosilcu, nadvse zanimive nočne serije, kjer krošnje zaživijo na temni podlagi svoje skrivno življenje, razgibane strukture igličastih vej in vejic pa ob odsotnosti vseh barv na temnem nosilcu podobe delujejo malone kot fotografski negativ. Noč je posebni čas dneva, ko človek preide v drugačno, posebno zaznavno stanje. Ko gosta tema vsrka vase vse opazovalčeve čute, takrat se spremeni tudi morfologija dreves: jasne, prepoznavne oblike izginejo in razpre se drugačno videnje sveta. A četudi se drevesa v gozdu, v katerih človek podnevi čuti zavetje, v človeški domišljiji v nočnem času spreminjajo v strašljive prikazni, so na nočnih slikah Tine Konec vse prej kot to: v gostih temnih pokrajinah začutimo spokojnost.
Katarina Hergold Germ

Skupinska razstava (Nika Erjavec, Tina Konec, Tea Kralj, Tilyen Mucik)
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki

9. 4. – 19. 6. 2022
Kurator: Miha Colner

To, kar danes razumemo pod pojmom samonikle narave je nedvomno vseprisotno, a hkrati tudi varljivo. Kljub urbanizaciji in industrializaciji je še tako gentrificirana kulturna krajina prežeta s floro, ki raste in živi brez človeške intervencije. Narava pregovorno vedno najde načine za preživetje in ekspanzijo. /…/ V svojih velikoformatnih risbah se Tina Konec posveča upodabljanju naravnih pojavov, ki so del njenega vsakodnevnega izkustva. Skozi amorfne kompozicije povzema nepravilnost in nesimetričnost organskih oblik, ki se lahko odrazijo na različnih ravneh dojemanja. Risbe upodabljajo dejanske ali namišljene sence, drevesne krošnje in vejevja, ki zaradi močne stilizacije učinkujejo kot silhuete. Podrobno izrisane podobe fragmentov rastlin ostajajo ujete v navideznem brezprostorju, kljub temu pa delujejo, kot da se vijejo proti svojemu večnemu cilju – viru svetlobe. Čeprav se oprijema zelo običajnega motiva, so dela videti skoraj sanjska, saj naravo predstavljajo izven racionalnih zaznavnih okvirov. Upodobljene vegetacije lahko postanejo simbolne podobe življenja kot takšnega, saj je rastlinje brezpogojno eden ključnih delov človeškega univerzuma.
Miha Colner

Samostojna razstava
UGM Studio, Umetnostna galerija Maribor, Maribor

10. 12. 2021 – 12. 2. 2022
Kustosinja: Andreja Borin

Umetnica z izjemno preprostimi likovnimi sredstvi ustvarja nadvse kompleksna dela, ki jih odlikuje tako senzibilnost kot tudi izredna prezenca. Čeprav se navdihuje pri najstarejšem možnem viru – naravi, so njene risbe povsem sodobne. Narave ne posnema dobesedno, temveč svoje »krošnje« sproščeno in intuitivno zgošča in razpušča v fino občutenem ritmu. V načinu umeščanja risbe v praznino papirja, v navidezni preprostosti, v skrajno zgoščenem izrazu in poetičnosti ponekod začutimo esenco, ki je značilna za umetnost Vzhoda. Risbe pogled gledalca usmerijo v krošnje in v nebo, kakor da so odprta vrata v nedoumljivo neskončnost. S pogledom potujemo po gostih temnih pokrajinah in posameznih drobnih poganjkih ter povsod srečujemo mir in popolnost.
Drevo je eno od osnovnih naravnih oblik, ki ponazarja most med zemljo, v kateri je zakoreninjeno, in krošnjo, ki sega k svetlobi. V simbolnem jeziku predstavlja povezanost vseh stvari v vesolju, most med materialno in duhovno naravo bivajočega. Je tudi simbol človeškega bivanja, razpetega med zemeljskim polom pestre, a trde realnosti in božanskim polom svobode duha, navdiha in ustvarjalnosti. Risbe Tine Konec izhajajo iz materialnega pola sveta (umetnica si v prvi fazi risanja pomaga tudi s fotografijo), vendar se v procesu ustvarjanja zgodi premik v presežno. Umetnici uspe združiti bistveno iz obeh polov in ustvariti prepoznavno in sugestivno celoto, ki k tihemu, meditativnemu popotovanju vabi tudi gledalca. V seriji risb z naslovom Sence umetnica dosega fokusirano in tiho prisotnost. Zanima jo neoprijemljivo, fluidno in izmuzljivo prehajanje med še obstoječim in že izginulim. Zdi se, da spremljamo premik enega pola v drugega, da smo v samem središču točke prehoda, ki je v resnici lahko odhod ali tudi prihod. Podobna razmerja raziskuje umetnica tudi v videodelu, ki ga tokrat prvič umešča na svojo razstavo.
Risbe in video Tine Konec na aktualni razstavi so nastajale v času zaprtja in izolacije zaradi epidemije, ko je umetnica živela in ustvarjala doma v Oplotnici. Povezana s pohorskim okoljem in domačimi iglavci, je ustvarila odprte, sugestivne podobe, v katerih lahko prepoznavamo številne mikro in makro oblike ali pojave: gube na dlaneh, vodne tokove, oblake, lase, meglice, fraktale, vesolje … Pravzaprav risbe Tine Konec ne govorijo (le) o iglavcih, temveč odstirajo pogled v tisto težko ubesedljivo naravo sveta, ki včasih kot zlato zrno poblisne v turbulentni reki sodobne umetnost − v nedoumljivi razpon bivajočega, ki sega od najglobljih korenin do najvišjih vej, šumečih v vetru svobode in navdiha.
Andreja Borin

O razstavi:
Časopis Večer    
Sodobna umetnost

Skupinska razstava (Tina Konec, Agate Lielpetere, Sara Rman)
Extended Gallery, pasaža kina Komune, Ljubljana

7. 10. – 5. 11. 2021
Kuratorka: Teja Kosi
Organizacija: Kreativni center Poligon

V času pandemije je prišlo do porasta nasilja nad ženskami. V sedanjem “patriarhatu katastrofe” se kriza uporablja za ponovni nadzor, prevlado in brisanje težko pridobljenih pravic žensk. Kljub pogonu  patriarhata, ki mu veter v krila daje trenutna kriza, pa je družbena diagnoza bila postavljena že prej, o čemer priča statistika: znotraj sveta umetnosti je v zgodovini le 11,2% prestižnih Prešernovih nagrad pristalo v ženskih rokah, izmed katerih kar 82,5% prejemnic deluje na odru ali pred kamero. Ravno premislek o(b) osebnih zgodbah in pozicijah vizualnih umetnic najmlajše, post-tranzicijske generacije, rojene v 90-ih letih, ki je ob splošni prekarizaciji življenja najbolj na udaru, je bilo izhodišče skupinske razstave Stekleni strop.
Teja Kosi

O razstavi:
Revija Outsider

Samostojna razstava
Ravnikar Gallery Space, Ljubljana
15. 1. – 8. 2. 2019

Tina Konec na razstavi V megli predstavlja najnovejšo serijo del, ki sledi razvoju dneva: začne se na zaspano januarsko jutro, ovito v meglo, skozi to pa občasno in vedno pogosteje prodirajo sončni žarki. Ideja je vzklila, ko je umetnica prelagala umetniška dela večjih formatov, ustvarjena na paus papirju, eno čez drugo. Narisani elementi na spodnjih delih so prosevali skozi vrhnje plasti, pri čemer so nastali presenetljivi vizualni učinki. Nekega jesenskega jutra je umetnica med opazovanjem megle, stalne spremljevalke hladnejših dni, dobila vizijo za svoja nadaljnja dela, ki so ovita v meglico, hkrati pa predstavljalo vizualno uganko. V svojem bitu risba ohranja umetničino razumevanje in spoštovanje narave ter senzibilnost, ujete na papirju. Preko univerzalnosti forme opozarja na krhkost in nestalnost. V meditativnem delovnem procesu upodablja samozadostno, neukročeno naravo, uničevanje katere pa bo človeštvo, glede na vseprisoten koncept stalne rasti in napredka, močno občutilo. Tako narava kot umetnost ne predstavljata zgolj prostor privilegiranega umika in predaha od realnosti, temveč tudi mesto novih idej, poglobljenih refleksij, vrednosti ter upanja.
Teja Kosi

O razstavi:
Radio Val 202, oddaja Proti etru
Časopis Mladina, Portret

Samostojna razstava (dialog z Maess Anand)
Kibela, MMC Kibla, Maribor

10. 5. – 8. 6. 2019
Kuratorka: Nina Jeza

Razstava je zasnovana kot pogovor med dvema risarkama, ki izpostavljata risbo kot živ organizem znanstvenega in emocionalnega raziskovanja, ki jo razvijata do likovnega vrhunca. Predstavljata opus risb, ustvarjen na tradicionalen, analogen način, pri čemer še zmeraj ohranjata edinstvenost izvedbe.Tina Konec ustvarja serije risb, ki jih nepretrgoma nadgrajuje z dejanskim opazovanjem drevesnih krošenj – ali v jutranji megli ali v večernem mraku – kar beleži še s fotografijami, ki jih nato v podobah reprezentira kot kristalizacijo univerzalnih form. Prav to sintetiziranje individualnega v obče, prepoznavanje gozda med množico posameznih dreves, torej forme onkraj zgolj vsebine, kar privede v svoji ekstremni fazi celo do ikonografije, simbolične upodobitve neke univerzalne oblike. Proces nastajanja risbe je dolgotrajen, meditativen ter intimen, tudi zato v njenih podobah opazujemo red, ravnotežje in sožitje upodobljenih oblik.
Nina Jeza

O razstavi:
Časopis Večer

Samostojna razstava
Galerija Fonticus, Grožnjan, Hrvaška

23. 7. – 15. 8. 2018
Kurator: Eugen Borkovsky

Umetničin miselni tok še najbolj spominja na niz sanjskih podob, ki se je med ustvarjalnim procesom spreminjal tako po doživljajski kot spoznavni plati. Čeprav se stvari okrog nas z nami vred kar naprej spreminjajo, je Tini Konec uspelo upodobiti trenutke in minljivosti odtisniti samosvoj pečat. Vse to je nemogoče doseči brez ustvarjalnega napora in dovršene tehnike, ki je predpogoj za zahteven postopek ovekovečenja trenutkov na sliki. Ta zapis je na meji med umetniškim in znanstvenim dojemanjem; avtoričin likovni jezik nas namreč s svojim umetniškim procesom seznanja z resničnostjo trenutka.
Eugen Borkovsky

O razstavi:
Akademija Art