Transparentnosti (2019)
Tina Konec je diplomirala leta 2015, vendar je njen izraz izmojstren in njene risbe so izbrušene, kot da bi imela za seboj že dolgo ustvarjalno življenje. Navdih njenim delom je narava, natančneje drevesa, še natančneje iglavci. Na papir ali na prosojni paus papir polaga poteze s svinčnikom ali črnim tušem eno ob drugo. Včasih risbo na paus papirju prekrije z drugo risbo, s čimer dobi izginjajoče, zamegljene prizore.
Umetnica z izjemno preprostimi likovnimi sredstvi ustvarja nadvse kompleksna dela, ki jih odlikuje tako senzibilnost kot tudi izredna prezenca. Čeprav se navdihuje pri najstarejšem možnem viru – naravi, so njene risbe povsem sodobne. Umetnica narave ne posnema dobesedno, temveč svoje »krošnje« sproščeno in intuitivno zgošča in razpušča v fino občutenem ritmu. V načinu umeščanja risbe v praznino papirja, v navidezni preprostosti, v skrajno zgoščenem izrazu in poetičnosti ponekod začutimo esenco, ki je značilna za umetnost Vzhoda. Risbe pogled gledalca usmerijo v krošnje in v nebo, kakor da so odprta vrata v nedoumljivo neskončnost. S pogledom potujemo po gostih temnih pokrajinah in posameznih drobnih poganjkih, povsod srečujemo mir in popolnost. Vse je na svojem mestu. Enostavno, naravno in popolno.
Kustosinja Andreja Borin
Fraktalni horizonti (2018)
Umetničin miselni tok še najbolj spominja na niz sanjskih podob, ki se je med ustvarjalnim procesom spreminjal tako po doživljajski kot spoznavni plati. Čeprav se stvari okrog nas z nami vred kar naprej spreminjajo, je Tini Konec uspelo upodobiti trenutke in minljivosti odtisniti samosvoj pečat. Vse to je nemogoče doseči brez ustvarjalnega napora in dovršene tehnike, ki je predpogoj za zahteven postopek ovekovečenja trenutkov na sliki. Ta zapis je na meji med umetniškim in znanstvenim dojemanjem; avtoričin likovni jezik nas namreč s svojim umetniškim procesom seznanja z resničnostjo trenutka.
Delo Tine Konec je mogoče razdeliti na nekaj tematskih ciklov. Pri vseh risbah uporablja tuš in/ali svinčnik na beli oziroma črni papirnati podlagi. Svoje slike/risbe gradi s postopnim plastenjem podob. Z risanjem oziroma črtkanjem oblikuje krošnje/vejice stebel, največkrat njihov spodnji del. Avtoričina izbira podlage in tehnike je zelo intimne narave: razpeta med materialno in oblikovno idejo linije (trmasto) združuje v skupine, sloje in zasenčene elemente. Ekspresivni element risbe predstavlja tudi barva podlage. S pogumnim zavračanjem barv in rabo asketske tehnike dosega izredno koncentracijo in ustvarja zavidljive cikle. Ker oblikovni elementi pogosto uhajajo s formata, delujejo kot posamezni izseki – fragmenti, znotraj katerih se pred nami odpira mikrokozmos oblik. V zaporedju posameznih podob prepoznavamo ritualne segmente. Umetnica ustvarja drhteče, minuciozne in hologramske zapise.
Njeno delo odlikujeta predvsem navdušenje nad naravo in vzneseno spoznanje-predstava o fraktalnosti vesolja. Tinino ustvarjalno izhodišče so raznolike oblike, ki spominjajo na stebla, krošnje in/ali vejice, in v bogatih slojih oživijo v abstraktnem prostoru bele ali temne risarske podlage. V tem naracije očiščenem prostoru občutimo sinestezijo ozvočenih podob. Zdi se, kot da se prostor premika in raztaplja, kot da pozvanja in odmeva, njegova oblika pa je takorekoč otipljiva. Pričujoči risarski cikel priklicuje arhetipsko in spominsko simboliko. Čeprav umetnica upodablja motiviko narave, je v njenih risbah mogoče občutiti tudi socialni segment – kakor da s svojim delom priklicuje bolj ali manj osebne meditativne trenutke, v katerih se zavemo, da neosvetljeni delci v bližini osvetljenih izgubijo barvo.
/…/
Avtorica združuje intuitivni, introspektivno-emotivni in znanstveni diskurz. Valovanje naravnih oblik kar kliče po sinergiji vizualne umetnosti, spominov in sanjskih podob; odlikujeta ga enotnost duha in materije ter celovitost duhovnega in fizičnega sveta. Detaljno izrisana stebla burijo našo domišljijo. Umetniška ideja stalnega razvoja in sprememb opominja na vseprisotnost energije; toda navidezno univerzalnost avtorica spreminja v krhko minljivost trenutka. S plastenjem in združevanjem elementov namiguje na hipne spremembe, v katerih so prostorski elementi podrejeni časovni dimenziji. Resničnost kljub naraščajoči nadrealističnosti ni nič manj resnična. Figuracija samo namiguje na možen izid in ne posiljuje z resničnostjo ali dokumentiranjem upodobljenega, ki je nič drugega kot avtoričina interpretacija oziroma njeno umetniško doživljanje. In to je zares veličastno: elementi iz narave so na njenih risbah upodobljeni na prepričljiv in samosvoj način.
Kustos Eugen Borkovsky
Prevod iz hrvaščine: Sara Špelec
Pogledi v krošnje dreves, nebo, svetlobo in belino (2017)
Samo navzgor in proti nebu nas vpeljujejo pogledi v Tine Konec v vseh njenih risarskih umetninah, kjer so upodobitve krošenj dreves enakovredne površini risarske površine. Med temnimi in svetlimi površinami avtorica v zadnjih letih uresničuje svoje risarske umetnine.
Prav tam na nebu naše zavesti in našega videnje le-te obstaja neskončnost vsega. Kjer je vse in nič, neskončnost vsega in neopisljivo.
Med črnim in belim ter med njihovimi niansami črnikastih in njenih srebrnikastih potez na površinah ustvarja avtorica svoje domišljene risarske stvaritve.
Vse risbe Tine Konec imajo gledišče, ki usmerja naš pogled navzgor. Proti nebu in naprej, kjer se nahaja belina površine papirja. V seriji risb Dan in noč in noč in dan opazujemo njeno risarsko menjavo, ki jo njen zaris s svinčnikom uprizarja na beli in temni površini papirja.
V risbah na črni površini papirja avtorica z grafitnim svinčnikom uprizarja srebrne poteze, ki tvorijo oblike krošenj dreves. Prav te krošnje zariše v njihovi podobnosti in tudi v njihovih odmik- ih od njihove resničnosti, kar je opazno v njenih zarisih krošenj na temnem, črnem papirju. Na črnih površinah se njene poteze z grafitnim svinčnikom dobesedno srebrijo in dobivajo videz, ki ga lahko enačimo hkrati z videzom negativa, ki je podoben negativu fotografije.
Zarisi njenih potez s svinčnikom in tehniko risanja s tušem so podobni oblikam krošnje dreves, ki jih avtorica zarisuje na svetle in temne površine papirja.
Tini Konec so za predlogo njene fotografije krošenj, ki jih v njenih risbah uresničuje z zgoščenimi in novimi zarisi njihovih oblik. Prav zgoščevanje in njihovo skladno druženje risarskih potez v nove in podobne oblike vej dreves je značilno za njene upodobitve v novih, samo njej značilnih potezah s svinčnikom.
V podobah Tine Konec vladajo neskončen red, ravnotežje in sožitje med oblikami, ki jih upodablja. Svetloba se v njenih delih pojavlja kot up po novem in z njo skupnem gledan- ju, opazovanju in videnju skupnega sveta s samo naravo.
Red, skladnost in lepota obvladujejo risarske podobe Tine Konec. Za vedno. Likovni umetnosti so znani umetnostni zgodovinarji že večkrat napovedovali njen konec. Tina Konec ustvarja likovna dela, ki pomenijo novo likovno umetnost, ki temelji na njenem poznavanju, vedenju in zavedanju o temeljnih likovnih vrednotah upodabljanja nove likovne umetnosti. Avtorica ne oponaša oblik, ki jih vidimo v pogledih v krošnje dreves. Uresničila je njim zelo podobne oblike. Te so spomin na njeno videnje umetnin narave za naše novo gledanje prav teh znova in znova. Ustvarila je skrajno estetske umetnine. Samo s svinčniki. V našem novem stoletju.
Kustos Miloš Bašin